Zimski tabor na Grohotu

Prejšnji vikend sem se udeležila zimskega tabora KA pod Raduho, kjer nas je dvajset udeležencev in sedem inštruktorjev ovila nepozabna izkušnja.

Vse se je začelo v četrtek, ko smo se v popoldanskih urah podali do koče na Grohotu. Ker pa seveda ni pravih dogodivščin brez popestritve, nas je že na parkirišču pričakal dež, ki je poskrbel da smo premočeni, blatni ali vsaj z napito opremo prispeli do koče. A že ob vstopu sta nam topel sprejem, odlična večerja ter poln hladilnik hitro preusmerila pozornost, in že smo nadobudno spremljali predavanje Andreja Ježa in njegove alpske trilogije ter odprave v Peru.

Polni zagona smo petek preživeli v obliki skupinske ture, kjer smo ponovili ustavljanje s cepinom ter po parih potrenirali gibanje zimske naveze vse od vznožja snežišča Male Raduhe do Durc. Večer pa nam je popestril Janez Toni, s predavanjem o zimskih nevarnostih v gorah.

Čez vikend nas je čakal osrednji del tabora – plezanje smeri v Lanežu. Na edinstven način smo se mlajši tečajniki in pripravniki razdelili v naveze, ter se praviloma samostojno podali v bolj ali manj zahtevne smeri. Vsako navezo pa so spremljali inštruktorji, ki so nam dopolnjevali znanja, predajali predloge ter delili svoje dragocene izkušnje. Tako smo se skupaj podali čez razne skalne skoke, premišljeno nameščali varovala ter nadgrajevali svoja predznanja. V preostanku dneva smo ponovili še spust po snežni gobi, opravili lavinsko delavnico in si večer popestrili z bivakiranjem na prostem.

Sama sem se tako v soboto, skupaj z Janom (AO Železničar), podala v Mišino grapo (III+, 30°-40°, 125m, desna varianta), ki so jo, zaradi popoldanskih ur spremljale že zelo južne razmere. Le-tem pa ni manjkal tudi kratek skalni skok, babje pšeno na vrhu smeri ter povratek v mraku.

V nedeljo nas je bilo večino udeležencev (kljub 15-20cm svežega snega in bivakiranju v snežnih luknjah) tako zagretih, da smo opravili še dodaten vzpon. Tokrat sva v navezi s Špelo (AO Rašica) izkoristili gazo preostalih udeležencev in zakorakali porti Butalski grapi (III, 30°-55°, 145m). Dokaj nezahtevno smer je tokrat popestril svež sneg in led, ki je na določenih delih dobro zalil skalo in popestril izdelavo sidrišč. Je pa tokrat treba tudi priznati, da štirje dnevi v mokrih čevljih niso tako mali zalogaj, sploh za tiste katerim mraz pride hitreje pod kožo. A vendar trmi in močni želji kdaj res ni para.

Vtis: Na tabor sem prišla brez pričakovanj, odšla pa z izjemno širino znanj, dodatne zagnanosti ter nasvetov, ki bodo zagotovo del vseh mojih nadaljnjih vzponov. Super družba, veliko novih izkušenj, ter pohvale vredni inštruktorji, ki so poskrbeli za pester program in super izvedbo. Res toplo priporočam.

Sončna Glinščica za žegen večraztežajnih smeri

Kljub slabim obetom, ki so jih obljubljali vremenarji tekom tedna, smo se v nedeljo odpravili v Glinščico. Ekipa 10 zagretih plezalcev se je zbrala v RADOVLJICI pred Sparom. Za vse, ki še ne veste: v Lescah je to nemogoče ker je pred parkiriščem rampa (preverjena informacija iz strani večih udeležencev). Glavna agenda dneva: spoznati tečajnike z večraztežajnim plezanjem.

Kljub težki ljubljanski megli nas je v dolini Glinščice pričakala topla spomladanska kulisa in sonce. Že prej smo se ob obvezni postojanki za kavo dogovorili za potek dneva tako da smo iz parkirišča hitro krenili na pot – ki je vključevala tudi raziskovanje levega bregu. Ustavili smo se pri sektorju D – Formai, ali bolj po domače “tiste platke, ki so za vežbanje”.

No in smo vadili. Razdelili smo se v tri skupine tako da smo bili tečajniki ves čas pod nadzorom. Tekom dneva smo videli vse tisto kar smo si prej na umetni steni predstavljali in vadili: različna sidrišča in njihove lokacije, plezanje v trojni navezi, oprema, ki je potrebna za plezanje, gibanje naveze, … Za piko na i pa smo na koncu probali še spust po vrvi.

Mislim, da lahko za vse rečem, da smo v tem dnevu neizmerno uživali. Vreme je bilo tako, da smo vsi po tihem (in naglas) razmišljali o tem, da bi se odpeljali proti Dalmaciji za kakšen teden ali dva. Znanje, ki smo ga pridobili je bilo obsežno in do nadaljnega se ga bomo oklepali kakor pijanec plota.

Zimska tehnika alpinistične šole

Zaključek tedna je končno prinesel težko pirčakovan vikend, ki je bil namenjen zimski tehniki. Snežne razmere žal niso ponudile najboljše podlage za vzpon po Žagarjevem grabnu, zato smo ponižno sprejeli odločitev da se na Vogel povzpnemo z gondolo. Sledil je prijeten spoznavni večer v dobri družbi načelnika, vodnje letošnje alpinistične šole in šestih tečajnikov.

Sobota je bila namenjena zimski tehniki. Pridružila se nam je še sedma tečajnica. Na pot smo se nekateri podali s smučmi nekateri pa peš. Skupaj smo se spoznali z osnovami reševanja izpod plazov, preizkusili smo gibanje z derezami in potrenirali ustavljanje s cepinom. Naredili smo sidrišča v snegu in preizkusili spust na gobo ter opravili gibanje naveze v zimskih razmerah. Večer je minil v kulinaričnih podvigih in turnirju enke.

Ker smo v soboto opravili vse kar smo imeli v načrtih smo jo izkoristili za dvojno dozo kave in turnosmučarsko turo na Šijo. Razmere se bile ravno pravšnje da smo lahko uporabili srenače in kasneje tudi dereze in cepin. Tako smo utrdili še nekaj dodatnega znanja, ki smo ga pridobili prejšnji dan. Spust nazaj do koče je bil opravljen po smučišču – izognili smo se nekaj kamenja, kljub temu pa je bila to bolj smiselna odločitev saj bi v nasprotnem primeru imeli ledeni slalom med skalami in borovci. Sledilo je še eno kulinarično razvajanje in pakiranje. Tokrat smo se soočili z Žagarjevim grabnom. Prvi klanec je bil še primeren za spust s smučmi nato pa smo nadaljevali peš.

Celoten vikend je bil poučen, pester in obarvan z veliko smeha in dobre hrane 😊

S. stena Škrlatice – Severna grapa

Kmalu po novem letu me je klical Matija Volontar, če bi šla frikat v Blažčevo skalo. Plani so se hitro spremenili in v četrtek 4. januarja sva že zgodaj zjutraj skozi Veliko Dnino dostopala pod severno steno Škrlatice z namenom preplezati redko plezano smer Severna grapa, imenovana tudi Rdeča megla (IV/4+, M5+, 600m). Smer poteka po najbolj izraziti grapi v steni, ki se nahaja ravno nasproti bivaka I.

Dolg dostop pod steno sva si krajšala z gaženjem novozapadlega snega, ki ga je bilo na srečo na izravnavi pod steno precej manj. Pogled na smer je obetal dobre razmere za plezanje, skrbel pa naju je le zadnji del smeri, ki je bil videti precej bolj suh.

Razmere so bile v spodnji polovici smeri odlične. Trd, predelan sneg in grapa z zanimivimi skoki, kjer sva lepo napredovala. Višje v smeri pa je zaradi zadnje otoplitve mestoma primanjkovalo snega oziroma je bil ta slabše predelan, kar je upočasnilo tudi najin napredek. Pod najtežjim raztežajem, ko do sončnega zahoda ni bilo več daleč, sva videla, da je skok nad nama skoraj popolnoma kopen. Ker tudi rampa nad skokom ni izgledala obetavno je Matija zavil proti levi, kjer so bile razmere malo boljše in preko krajših skalnih skokov mu je uspelo najti prehod na veliko snežišče po katerem sva dosegla mesto, kjer se smer priključi Kugyjevi smeri.

Ob barvitem sončnem zahodu sva dosegla vrh Škrlatice, si nadela čelne svetilke in z vrha sestopila prek krnice Zadnji Dolek v Vrata. Za zaključek sva si privoščila še sprehod po 7 km dolgi zaledeneli cesti do Peričnika, kjer naju je čakal prevoz.

Team Grčija in njihova zgodba

Ekipa štirih – Mark, Čaro, Noel in Doroteja – smo božično novoletne praznike preživeli na zavidljivi lokaciji z več kot 2500 frikovskih smeri in okoli 40 dolgih, ki sliši pod imenom Leonidio. 

Naša grška odisejada se je začela s pakiranjem robe na točno dvakrat po 20 kilogramov in nekaj ročne prtljage. Sledila je vožnja z avtom do Benetk na dvourni polet direktno v Atene. Tam nas je z enourno zamudo pričakal rent-a-car, ki nam je dal v last našega ferarija za 8 dni – Nissan micra (poznavalci avtomobilizma boste vedeli, o čem govorim). S pomočjo izkušenj igranja tetrisa v otroštvu smo vanj zložili še nakupljeno hrano za večino dni našega dopusta in pa vsaj 20 narabutanih pomaranč, ki smo jih kar iz avta nabrali, medtem ko smo čakali, da se bencinska črpalka odpre. Po vijugastih cestah in gneči v okolici Aten smo po petih urah prišli v naš topel domek gospodarja Dimitrija.

Kot se za naše odprave spodobi, smo ves dopust plezali brez pavze, saj so nam grši bogovi v (baje) najbolj deževnem mesecu namenili celo en dan oblačnega vremena, katerega smo uspešno izkoristili za plezanje v plezališčih usmerjenih na jug. Preostale dni smo bolj kot ne uspešno iskali plezališča z oznako ‘N’, saj je bilo čez dan okoli 20 stopinj (v senci).

Začeli smo v plezališču Sabaton, kjer smo potipali skalo in težavnost smeri. Naslednji dan smo se podali v steno Kokkinovrachos, ki ponudi 200 metrske smeri. Noel in jaz sva se podala v smer Mignonette, Mark in Čaro pa v težjo smer Mazi. Z Noelom sva rajši dremala, medtem ko sva čakala drugo navezo, tako da nisva našla opisanega abzajla nazaj pod steno. Tako smo se večinsko (glas ženske je dvojen) odločili za sestop po cesti – ki se ni izkazal za najbolj optimalnega. Skurjeni smo se vrgli zvečer v morje in grizljali 3 kilogramsko vrečo arašidov med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov. Sledil je dan v sektorju Mars, v katerem smo izkusili našo tehniko v plezanju tuf – eni bolj drugi manj uspešno. Četrti dan je veljal za ‘rest-day’, zato smo se odpeljali proti kraju Kyparissi v plezališče Kapsala, ki prav tako ponudi ogromno smeri, tako da opcija neplezalskega dneva pravzaprav ni bila opcija. Popoldan je sledil žalosten trenutek, ko smo neuspešno iskali odprto trgovino ali bar za pivo – zgleda je kraj resnično živ samo poleti. Naslednji dan smo šli v nekoliko oddaljeno plezališče Arcadia, kjer sem osebno najbolj uživala v pokončnih platah podobnim pakleniški skali. Naslednji dan je bila na sporedu zopet dolga smer v steni Kokkinovrachos – smer Mira – smo pa za spremembo našli 70 metrski abzajl (kljub temu, da nam je predhodno sonce skurilo možgane). Sedmi dan so prišle na vrsto zopet tufe in njihovi previsi v plezališču Cave of Panagia. Zadnji plezalni dan smo začinili še v sektorju Twin Caves, katerega pa smo kaj kmalu zapustili, saj so čez steno leteli ogromni skalni projektili, ki so jih prožile koze. Noel in Čaro sta odšla v trgovino po fasngo, jaz in Mark pa sva šla še v eno plezališče Dornröschen (ali pa se nama le ni dalo kuhati?). Novoletno rajanje smo si ustvarili kar sami, saj je bil Leonidio bolj kot ne mrtev, mi pa smo bili verjetno taki naslednji dan, katerega smo si vzeli ‘na izi’ in se s postankom na plaži vrnili proti Atenam. Da ne bi bili prezgodaj na letališču, smo si v centru ogledali še Akropolo. Kaj kmalu pa smo že spet sedeli s čeladami na glavah v 18. vrsti letala in si v mislih mrmrali pesem December 2 remember.

Kraj ponudi vse vrste stilov plezanja, prav tako je težavnost smeri od najlažjih do težko dosegljivih osmic. Edino za enkrat smo našli le 2 večraztežajni smeri, ki so pod oceno 6b. Menimo, da se v Leonidio še vrnemo, saj je materiala za plezanje neomejeno, še več skale pa je zaenkrat sploh še nedotaknjene. Pa še res dobre mandarine imajo.